Finska, dežela tisočerih jezer, dober dan.

Prva dva dneva sem seveda posvetila dijakinjama, ki sta pridno nadomeščali moje male razgrajače. Jasmino smo v torek dopoldne pospremili v bolnišnično lekarno v Jorviju. Tam mi je padlo v oči to, kako dobro imajo označeno, če želiš priti v določen del bolnišnice. Enostavno slediš oznaki, ki je na tleh. Praktično, a ne? Ni treba znati Finsko, da  na primer najdeš okulistično ambulanto.

Popoldne sem Špelo pospremila na njeno delovno mesto v lekarno v nakupovalnem centru Stockmann. Dekleti sta bili dobro pospravljeni, jaz pa sem se hitro malo peljala na eno krožno pot s tramvajem in se preprosto potopila v utrip mesta.

V mestu je bilo vse polno študentov v polni sankaški opremi. Kot smo kasneje izvedeli, so imeli nek tradicionalni sankaški dogodek.

V sredo sem odpotovala v Malmi, kjer je šola, s katero sodelujemo. Profesorica Maija Tuipeinen me je namreč povabila, da se pridružim dijakom na vajah iz oblikovanja zdravil.

Skupina je bila sestavljena iz učencev vseh starosti in kot sem kasneje ugotovila, tudi različnih narodnosti. Med odmorom sva nekaj besed izmenjali z gospo, ki prihaja iz Ukrajine, spoznala pa sem tudi Nermino iz Bosne, ki že dolgo živi na Finskem. Nermina me je povabila na kavico v šolsko kafeterijo, kjer sva malo poklepetali v njenem materinem jeziku. Na Finsko je prišla kot begunka.  Z milino, ki je tako značilna za Bošnjake,  je povedala, da so Finci zelo enostavni, izredno tolerantni, prijazni in da so njeni družini zelo pomagali. Prepričana je, da je Finska najbolj socialna dežela na svetu, ki vsakemu da možnost, da uspe.  Dežela tisočerih možnosti torej.

No, da ne boste mislili, da sem samo klepetala, še malo delovnih utrinkov.

Dijaki so mi posebej naročili, da vas vse lepo pozdravim.

Kolegica Maija mi je malo razložila njihov sistem in ja, sodelovanje 2.0 tam lahko pišejo z veliko začetnico. Vredno posnemanja.

Kosilo sem preživela z učitelji, ki poučujejo v farmacevtskem oddelku.

Popoldne sem hito napolnila z izletom na Suomelino. Na otoček vozi ladja, ki je del javnega mestnega prometa. Na Suomelini, ki je pod zaščito Unesca, namreč živi približno 800 stalnih prebivalcev. Bilo je mrzlo, a to me ni odvrnilo od tega,  da otok prepešačim po dolgem in počez. Na samotnem potepu sem srečala nekaj ljudi, ki so se mi zdeli nekoliko drugačni in ko sem zagledala tablo z napisom “Prison” sem ugotovila, da je na Suomelini čisto pravi zapor. Kot mi je kasneje povedala gospa v muzeju, je zapor zaprtega in odprtega tipa. Najbolj pridni zaporniki, ki so bolj na koncu služenja svojega dolga domovini, se gibljejo prosto po otoku. Ko sem rekla, da so to najbrž tisti, ki so zakrivili bolj blage delikte, mi je odvrnila, da so med njimi tudi taki heavy criminals. Opa. Torej je Nermina  imela prav, res so tolerantni!

Večer smo izkoristile za dolg mrzel sprehod okoli pokopališča.

Četrtek sem posvetila Helsinkom. Moja prva pot je peljala v mestni muzej. Splačalo se je. Velik del muzeja je posvečen času po prvi svetovni vojni. Zanimivi detajli iz življenja običajnega človeka. Res zanimivo. Nato pa na krožno vožnjo s turističnim avtobusom. Sicer nisem ljubitelj tovrstnih ogledov, ampak glede na pomanjkanje časa in temperaturo se je izkazal za dobro odločitev.

Zveni znano?

Finska je dežela savn. Na Finskem jih je več milijonov. Brez težav bi lahko šli vsi Finci s turisti vred naenkrat v savno. Celo v večstanovanjskih stavbah jih imajo, vsaka družina ima določene dneve za savno. V savni so žene rojevale in v savno so postavili mrtvega človeka. Življenje se je začelo in končalo v savni.

Helsinki so tudi prestolnica dizajna in izložbe so prava paša za oči, žal ne tudi za mojo denarnico. Cene so zasoljene.

Ulice so bile polne tovornjakov “s kesoni”, polnimi dijakinj in dijakov v kostumih, ki so metali bombone in huronsko vpili. Če sem prav razmuela, je 18. februar bil zadnji dan pouka pred maturo, ko dijaki na tradicinalen način z metanjem bombonov proslavljajo konec pouka?

Jutro pred odhodom sem izkoristila za sprehod po mestu in si na hitro ogledala še nekaj Jugend “kosov”. Helsinki veljajo namreč za mesto, ki je precej na gosto posejano s temi biseri.

Ko sem čakala na avtobus za na letališče, je temperatura kazala minus 13. Brrrr

Helsinki, nasvidenje.

No, še pet ur sem si imela možnost ogledovati Helsinško letališče. Letalo namreč ni in ni hotelo poleteti na Dunaj!