Kako poteka delo v finski bolnišnični lekarni?

Bolnišnična lekarna je namenjena oskrbi vseh bolnišničnih oddelkov z zdravili in medicinskimi pripomočki, ki jih potrebujejo. Oddelki naročajo izdelke vsakodnevno, tako da izpolnijo obrazec in naročilo preko elektronske pošte ali faksa. Po prejetem naročilu farmacevtski tehnik razporedi naročila.

Farmacevtski tehnik lahko za izdajo pripravlja le nekatera zdravila. Toksična zdravila, citostatike, opiate in druga zdravila z močnim učinkom lahko izda le magister farmacije. Zdravila, ki niso na voljo, naročijo ali pa jih izdelajo sami.

V laboratoriju izdelujejo le manjše število zdravil (deljeni praški, želatina, citostatiki). Ob prejemu snovi za izdelovo magistralnih izdelkov morajo najprej preveriti istovetnost snovi v kontrolno analiznem laboratoriju. Potem pa magistralni izdelek izdelajo v galenskem laboratoriju ali v aseptičnem prostoru. V aseptičnem prostoru predvsem dokončujejo že prej pripravljene izdelke (npr. Zinacef – betalaktamski antibiotik).

Pri samem delu mora biti farmacevt zelo previden, da ne poškoduje obleke, kar bi lahko povzročilo kontaminacijo. Za čistočo prostorov in laboratorijskih pripomočkov skrbi farmacevtski tehnik.

Enota za razdeljevanje zdravil (Dose Dispense Unit)

Najzanimivejši del bolnišnične lekarne pa je zagotovo Enota za razdeljevanje zdravil. Gre za lažji in hitrejši način uporabe predpisanih zdravil v bolnišnicah in domovih za ostarele. Zdravila so pakirana tako, da točno vemo komu so namenjena ter kdaj jih mora pacient vzeti. Ko naročilo zdravil za določenega pacienta prispe v lekarno, ga magister farmacije vnese v računalnik in potem prične s polnjenjem manjših vrečk s predpisanimi zdravili.

To polnjenje poteka strojno. V posebno napravo vstavimo škatle s predpisanimi zdravili in potem preko računalniškega programa vodimo napravo, da razdeljuje točno določena zdravila v točno določeno ovojnino. V napravo lahko vstavimo 400 različnih vrst tablet ali kapsul.

V primeru da pa ima bolnik predpisano npr. polovico tablete oz. da potrebuje zdravilo, ki v napravi ni na voljo, le to ročno vnesemo v temu namenjen predal z večimi, med seboj ločenimi, predalčki. V takšnem primeru nas program na to, da moramo napolniti predalčke tudi samodejno opozori. Na LCD prikazovalniku nam zapiše tudi lastniško ime zdravila in  razporeditev posameznega zdravila v predalčke. Tudi, ko zmanjka tablet ali kapsul v škatlah nas na to opozori naprava sama.

Na dnu naprave pa se nahaja ovojnina – manjše plastične vrečke (5x7cm) in črnilo. Preden zdravila padejo v vrečko, naprava signira vsako posamezno vrečko. Na njej zapiše ime in priimek pacienta, datum rojstva, ime lekarne, čas in datum, ko mora bolnik vzeti zdravilo ter imena, odmerek in količino zdravil, ki se nahajajo v vrečki. Na posamezno vrečko lahko zapiše največ osem zdravil, če jih mora pacient naenkrat vzeti več jih polnejo v več vrečk. Aparat vrečko še zatali na vrhu, potem pa vrečka izpade iz naprave.

Posameznih vrečk ne razrezujejo, kajti za posameznega pacienta polnijo zdravila za dva tedna in več. Ko je celotna serija za enega pacienta izdelana, vrečke zvijejo v kalup in jih ponovno pregledajo. Najprej jih pregleda magister farmacije, ki dela v tej enoti, potem pa mora ustreznost zdravil potrditi še en magister farmacije. Pregledujejo ustreznost napisanega na vrečki z naročenimi zdravili, ime pacienta in uro ob kateri mora zdravilo vzeti, preverijo pa tudi tablete in kapsule, ki se dejansko nahajajo v vrečki.

Ekonomika in varnost

Tak način pakiranja zdravil je bolj ekonomičen, saj bolnik navadno ne poje cele škatle tablet ali kapsul, ki pogosto vsebujejo 100 in več enot. Je tudi bolj varno, saj težko pride do zamenjave imen ali ure jemanja, bolnik preprosto odpre vrečko ob uri, ki je navedena na vrečki in poje vse tablete, ki so v njej.

Sistem pa ima tudi pomanjklivosti, kajti primeren je le za paciente, ki so v bolnišnici dalj časa (vsaj tri tedne). Od prejema naročila do dostave na oddelek navadno mine dva do tri dni.

Menim, da pa bi bilo to zelo primerno tudi za uporabo zdravil na domu. V času delovanja tega oddelka lekarne v bolnišnici Jorvi (v treh letih), je prišlo le do treh napak. Vedno je šlo za odsotnost enega zdravila. Ta napaka ni nujno lekarniška, kajti pacient ali medicinska sestra je lahko zdravilo izgubila med odpiranjem. Ta statistika nam dokazuje, da gre za varen in učinkovit sistem, ki bi moral čim hitreje najti pot tudi v naše bolnišnične lekarne.

Zanimiva izkušnja

Delo v bolnišnični lekarni je nedvomno zanimiva izkušnja pri kateri sem se naučila veliko novih in zanimivih stvari. Delo farmacevtov v lekarni je olajšano kolikor je sploh mogoče, vendar kljub temu nudijo kvalitetne in hitre storitve. Takšno stalno zaposlitev mislim, da si resnično želi vsak farmacevt.

Rada bi povedala nekaj malega o šolanju farmacevtskih tehnikov in magistrov farmacije, kajti na srednji šoli HESOTE so nam med drugim tudi predstavili njihov šolski sistem. V lekarni sem delala z študentko farmacije, ki mi je povedala več o študiju ter o delu magistra farmacije na Finskem.

Na šoli HESOTE (Srednja šola za farmacevtske tehnike na Finskem) potekata 3- in 2-letni program.

3-letni program obiskujejo vsi dijaki, ki so končali osnovno šolo. Zanimivo mi je bilo, da tudi odrasli, ki imajo končano le osnovno šolo, obiskujejo 3-letni program in so prisotni pri urah. Tako so v istem razredu tako 16-letniki, kot tudi odrasle osebe.

2-letni program je namenjen tistim, ki so že končali kakšno drugo srednjo šolo ali pa gimnazijo. Program je skrajšan zato, ker nimajo toliko splošnih predmetov, saj so jih opravili že na gimnaziji oz. srednji šoli.

Vsi dijaki morajo opravljati obvezno prakso, ki je imajo veliko več kot mi. Vsako leto so na praksi približno 3-4 mesece.

Ob koncu srednje šole jim ni potrebno opravljati mature. Naziv farmacevtski tehnik (oziroma po finsko »tekninen apulainen«) dobijo že, če imajo vse predmete zaključeno pozitivno. Če se hočejo vpisati naprej na fakulteto pa morajo opravljati sprejemne izpite.

Farmacevtski tehnik ima na Finskem precej drugačno delo kot v Sloveniji. V srednji šoli dobijo veliko manj znanja kot dijaki, ki se izobražujejo v Sloveniji. Farmacevtski tehnik na Finskem ne sme dajati nasvetov strankam. Prav tako ne sme izdelovati magistralnih izdelkov. Njihovo delo je prevzem zdravil in zlaganje škatlic na police, preverjanje cen izdelkov ter rokov uporabe tako da nimajo nič stika z strankami.

Po končani srednji šoli ali gimnaziji se pa lahko odločijo za študij farmacije. Opraviti morajo izpit iz matematike, fizike ter kemije ali biologije. Če opravijo izpite dovolj dobro so sprejeti na fakulteto. Lahko se odločijo za triletni ali pa za petletni študij.

Farmacevti, ki so študirali tri leta se večinoma zaposlijo v lekarnah. Zdravila na recept izdajajo za posebnimi okenci. Prav tako je vedno na voljo farmacevt, ki nudi pomoč pri izbiri zdravil brez recepta. Lahko se pa zaposlijo v galenskih laboratorijih. Pravzaprav imajo podobno vlogo kot pri nas farmacevtski tehniki, razen kar se tiče izdajanja zdravil na recept, saj tega pri nas tehnik ne dela.

Farmacevta, ki je študiral pet let kličejo »provesorii«. Imajo najbolj odgovorno vlogo v lekarni. Nimajo tako veliko stika z strankami. Le farmacevt z petletnim študijem ter dovolj izkušnjami lahko postane lastnik privatne lekarne.

Vesela sem, da sem lahko  spoznala šolanje in delo farmacevtskega tehnika ter magistrov farmacije na Finskem, kajti šolski sistem je precej drugačen kot pri nas. Kljub temu, da imajo več prakse ter bolj sproščen pouk, se mi zdi šolanje v Sloveniji boljše. Mislim da farmacevtski tehniki v Sloveniji dobijo veliko več teoretičnega in strokovnega znanja, zato je tudi njihovo delo v lekarnah odgovornejše.

V brošuri, ki jo je izdalo Slovensko farmacevtsko društvo in Lekarniška zbornica Slovenije, stokovnjaki ne svetujejo samo o varni uporabi zdravil temveč tudi o zdravem načinu življenja mladostnikov. Dotaknejo se duševnega in družbenega življenja, pomena zdrave prehrane,  zadostne telesne dejavnosti ter tveganega spolnega življenja. Opozorijo na najpogostejša tvegana vednja mladostnikov: pitje alkohola, jemanje prepovedanih drog in energijskih pijač.

Anonimna anketa o pravilni in varni uporabi zdravil med mladimi je pokazala, beremo v sporočilu za javnost, da 49,9 % anketiranih mladostnikov zaupa lekarniškim farmacevtom. 79,1 % mladostnikov je potrdilo, da v lekarni dobi dovolj informacij za pravilno in varno uporabo zdravila. Informacije o zdravju najpogosteje mladostniki iščejo pri starših, zdravnikih in farmacevtih, brskajo pa tudi po spletnih straneh ter spremljajo medije. Raziskava je pokazala tudi, da odrasli in mladostniki premalo poznajo in uporabljajo priložena navodila za uporabo zdravil; tako priloženo navodilo ob uporabi zdravila prebere le 27,5 % mladostnikov.

Takšnih akcij slovenskih lekarn si želim tudi v prihodnje, saj tudi na ta način izpolnjujejo svoje poslanstvo skrbi za zdravje prebivalcev Slovenije.

Foto: Marko Rebov

Hvala kolegici Ljubici Gabrovšek, ki me je opozorila nanj.

Na dan odhoda je vedno težko. Še posebno če odpotuješ za dalj časa, a mene je tolažila želja po nečem novem, še nedoživetem. Dobili smo se na Brniku in čez približno 5-6 ur smo bili na Finskem. Tam sta nas pričakala dva profesorja finske šole in nam pokazala, kje delamo in kje smo nastanjeni. Jaz sem delal v največji lekarni na Finskem in sicer Yliopistonen Apteekki (Univerzitetna lekarna). Mislim, da  sem imel glede določenega delovnega mesta največ sreče, saj so bili delavci v lekarni zelo prijazni, komunikativni (kar je čudno za Finsko:)) in seveda delavni. V tej lekarni je bilo precej stvari, sistemov, ki jih jaz še nisem poznal.

Začel bom kar z zračno pošto. Po tej pošti se iz skladišča v kleti pošiljajo zdravila na recept na pult  farmacevta, ki izdaja zdravila. Seveda pult ni bil samo eden, približno 13 v vsakem delu lekarne (ta lekarna je razdeljena na 2 lekarni). Torej si lahko predstavljate, kako kompleksen in prepleten je bil ta sistem cevi. Delo v kleti v večini opravljajo študentje in tukaj sem bil nastanjen večino časa in moram reči, da smo se tukaj tudi najbolje ujeli, saj so vsi znali  angleško. Če pa kakšna beseda ni prišla na pamet, smo uporabili pantomimo:).

Naslednja stvar, ki je zelo različna od naših lekarn je, da OTC zdravila (vitamini in minerali)  in vse ostale pripomočke (povoji, gaze, očala…) prodajajo na samopostrežni način. Zloženo na policah! Prvi vtis, ki ga dobiš, ko vstopiš v lekarno je, da si vstopil v trgovino. Magistri farmacije stojijo po lekarni in pomagajo kupcem najti kakšno zdravilo. Ti magistri delajo po točnem razporedu, nekaj časa za pultom, kjer izdajajo zdravila in nekaj časa med policami, kjer svetujejo pri samozdravljenju. Police polnijo delavci. za polnjenje polic ni potrebna neka visoka izobrazba, tukaj pa jim je moja pomoč še kako prav prišla, saj so kakšne škatle z zdravili kar težke, da sem jih komaj dvignil.

Naslednje, pa je predvsem pomembno in zanimivo za nas farmacevte. V lekarni uporabljajo računalniški program, ki sledi uporabi zdravil pacienta. Na primer, če je v preteklosti pacient jemal zdravilo, danes pa mu predpisujejo zdravilo, ki ima hude interakcije s tistim iz preteklosti, bo program na to opozoril. Opozori pa v treh stopnjah (nizka, srednja, huda interakcija). Poleg tega se na ekranu pojavi še okence z vsemi navodili za uporabo, kdo ne sme jesti zdravila, neželeni učinki… Torej na ekranu se po branju črtne kode zdravila, pojavi vse kar farmacevt rabi, da pravilno svetuje pacientu. Program mi je bil zelo zanimiv. Pravijo pa, da pripravljajo še novo verzijo tega programa, ki bo še boljša. Lekarna ima tudi kartico, ki jo dobi vsak pacient. Z njo dobiš določen popust pri vsakem nakupu zdravila ( podobno kot zdaj Ljubljanske lekarne – samo na malo boljši način).

Tako je približno potekal moj prvi teden. Zdravila sem pošiljal po zračni pošti, polnil police in bil prisoten pri izdaji zdravila na recept. Kasneje pa je moja mentorica omenila, če bi rad šel delati v njihov laboratorij za magistralne pripravke, ker ga lekarne nimajo. Zato pa imajo enega velikega, ki izdeluje magistralna zdravila za veliko število lekarn. Ta laboratorij, kot se je izkazalo ni bil samo laboratorij ampak skoraj že tovarna. V njej so imeli vse. Od tabletirke, pa do naprav za polnjenje sterilnih izdelkov. Vse kar imajo tovarne. Imeli so tudi analizni laboratorij z vsemi napravami kar jih poznam (kromatografski sistemi) in še mnogimi drugimi napravami. Tu sem delal tri dni. Bilo je zelo zanimivo, mogoče ne tako zabavno. Izdelal sem nekaj krem, napolnil pribljižno 600 kapsul, izdelal raztopine.  Na internetu sem jim pokazal Ungvator, ki ga uporabljajo naše lekarne in ga oni ne poznajo. Po treh dneh sem zopet odšel v svojo staro lekarno.

Omeniti pa moram še eno stvar. To je javni prevoz na Finskem, ki si zasluži same pohvale. Z vozovnico za tri tedne smo se vozili z vlaki, avtobusi, tramvaji in podzemno železnico. Mesečna je stala pribljižno 60 eurov, podobno kot v Sloveniji. Ampak vlaki vozijo na 1o minut, zamud praktično ni in vozijo tudi čez vikende. Zaradi dobrega javnega prometa ima zelo malo Fincev avto, ker ga ne potrebujejo. Mislim, da je to smer v katero bi morala iti tudi Slovenija.

Potovanje na Finsko mi je prineslo nove izkušnje in nova poznanstva, ki jih nameravam obdržati. Se že menimo za naslednji obisk Finske:). Tokrat verjetno bolj v poletnem času, saj sem sam bolj poletni tip, ljubitelj sonca, ki pa ga tam, roko na srce, zelo primankuje:).

V lekarni opravljam različna dela. Ko ob 11.uri pripeljejo zdravila jih najprej vnesem v računalnik. Ločim zdravila na recept in tista brez recepta, nato pa jih razvrstim in uredim zdravila po policah. Lahko omenim, da imajo Finci drugačno obliko recepta, kot ga pa imamo pri nas v Sloveniji in napisani so računalniško.

Farmacevtke, ki tam delajo, so me naučile delati tudi za blagajno. Včasih, kadar so one zaposlene, delam tudi tam. Znam nekaj osnovnih finskih besed, tako da nimam večjh problemov s strankami.

V lekarni ne izdelujejo veliko magistralnih zdravil, tako da je tudi prostor, kjer jih izdelujejo zelo majhen. V tem prostoru sem delala analizo neke substance in izdelala kremo. Moja mentorica mi tudi že zaupa, da sama odnesem denar v zunanji trezor.

Opravljam tudi druga dela, kot so brisanje prahu s polic ali pa pomagam mentorci pri urejanju raznih dokumentov.

Tako nekako poteka moje delo, ki mi je všeč.  Komaj čakam, ko bomo v Sloveniji opravljali delovno prakso v lekarnah, da bom lahko primerjala naše delo in delo na Finskem.

Ob tem sem si natančno ogledala delo v finskih lekarnah. Tam izdajajo zdravila nekoliko drugače kot pri nas. Farmacevt in stranka sedita v posebnih, od drugih strank ločenih prostorih,  ki zagotavljajo diskretnost. Pri tem oba sedita in se v miru pogovorita. Farmacevtu poišče ustrezno zdravilo farmacevtski tehnik, ali pa mu ga pošlje kar po zračni pošti, če je lekarna velika.

Zdravila, ki se izdajajo brez recepta, so stranki na voljo v sprednjem delu lekarne na samopostrežni način. Če pa želi stranka kaj vprašati, ji je za svetovanje stalno na voljo farmacevt, ki se sprehaja med policami. Farmacevtski tehnik praviloma ne svetuje ob izdaji zdravil brez recepta.

V finskih lekarnah se izdeluje zelo malo magistralnih zdravil. Ta izdelujejo zelo skrbno v posebnem, ločenem prostoru. Pri tem uporabljajo zaščito za lase in usta ter rokavice, ki jih pred izdelavo razkužijo.

Kot sem že pisala, so na Finskem vse lekarne privatne razen univerzitetne lekarne. K tej pa spada še laboratorij, kjer izdelujo magistralna zdravila za več lekarn ter še nekatere izdelke v manjših serijah, ki jih tržijo tudi v drugih lekarnah. Tu je proizvodnja urejena po standardih dobre proizvodne prakse, ki veljajo za industrijo.

Zagotavljanje diskretnosti pri svetovanju v lekarni se mi zdi zelo pomembno.

Z dobro organizacijo dela, visoko izobraženi farmacevt ne izgublja časa z iskanjem škatlic, temveč je s svojim znanjem na razpolago za svetovanje.

Odgovornost za samozdravljenje je sicer prepuščena stranki, vendar ji je vedno na voljo farmacevt za strokovno svetovanje.

Kaj pa naši dijakinji delata na praksi v finskih lekarnah pa v prihodnjih dneh.