Kako poteka delo v finski bolnišnični lekarni?

Bolnišnična lekarna je namenjena oskrbi vseh bolnišničnih oddelkov z zdravili in medicinskimi pripomočki, ki jih potrebujejo. Oddelki naročajo izdelke vsakodnevno, tako da izpolnijo obrazec in naročilo preko elektronske pošte ali faksa. Po prejetem naročilu farmacevtski tehnik razporedi naročila.

Farmacevtski tehnik lahko za izdajo pripravlja le nekatera zdravila. Toksična zdravila, citostatike, opiate in druga zdravila z močnim učinkom lahko izda le magister farmacije. Zdravila, ki niso na voljo, naročijo ali pa jih izdelajo sami.

V laboratoriju izdelujejo le manjše število zdravil (deljeni praški, želatina, citostatiki). Ob prejemu snovi za izdelovo magistralnih izdelkov morajo najprej preveriti istovetnost snovi v kontrolno analiznem laboratoriju. Potem pa magistralni izdelek izdelajo v galenskem laboratoriju ali v aseptičnem prostoru. V aseptičnem prostoru predvsem dokončujejo že prej pripravljene izdelke (npr. Zinacef – betalaktamski antibiotik).

Pri samem delu mora biti farmacevt zelo previden, da ne poškoduje obleke, kar bi lahko povzročilo kontaminacijo. Za čistočo prostorov in laboratorijskih pripomočkov skrbi farmacevtski tehnik.

Enota za razdeljevanje zdravil (Dose Dispense Unit)

Najzanimivejši del bolnišnične lekarne pa je zagotovo Enota za razdeljevanje zdravil. Gre za lažji in hitrejši način uporabe predpisanih zdravil v bolnišnicah in domovih za ostarele. Zdravila so pakirana tako, da točno vemo komu so namenjena ter kdaj jih mora pacient vzeti. Ko naročilo zdravil za določenega pacienta prispe v lekarno, ga magister farmacije vnese v računalnik in potem prične s polnjenjem manjših vrečk s predpisanimi zdravili.

To polnjenje poteka strojno. V posebno napravo vstavimo škatle s predpisanimi zdravili in potem preko računalniškega programa vodimo napravo, da razdeljuje točno določena zdravila v točno določeno ovojnino. V napravo lahko vstavimo 400 različnih vrst tablet ali kapsul.

V primeru da pa ima bolnik predpisano npr. polovico tablete oz. da potrebuje zdravilo, ki v napravi ni na voljo, le to ročno vnesemo v temu namenjen predal z večimi, med seboj ločenimi, predalčki. V takšnem primeru nas program na to, da moramo napolniti predalčke tudi samodejno opozori. Na LCD prikazovalniku nam zapiše tudi lastniško ime zdravila in  razporeditev posameznega zdravila v predalčke. Tudi, ko zmanjka tablet ali kapsul v škatlah nas na to opozori naprava sama.

Na dnu naprave pa se nahaja ovojnina – manjše plastične vrečke (5x7cm) in črnilo. Preden zdravila padejo v vrečko, naprava signira vsako posamezno vrečko. Na njej zapiše ime in priimek pacienta, datum rojstva, ime lekarne, čas in datum, ko mora bolnik vzeti zdravilo ter imena, odmerek in količino zdravil, ki se nahajajo v vrečki. Na posamezno vrečko lahko zapiše največ osem zdravil, če jih mora pacient naenkrat vzeti več jih polnejo v več vrečk. Aparat vrečko še zatali na vrhu, potem pa vrečka izpade iz naprave.

Posameznih vrečk ne razrezujejo, kajti za posameznega pacienta polnijo zdravila za dva tedna in več. Ko je celotna serija za enega pacienta izdelana, vrečke zvijejo v kalup in jih ponovno pregledajo. Najprej jih pregleda magister farmacije, ki dela v tej enoti, potem pa mora ustreznost zdravil potrditi še en magister farmacije. Pregledujejo ustreznost napisanega na vrečki z naročenimi zdravili, ime pacienta in uro ob kateri mora zdravilo vzeti, preverijo pa tudi tablete in kapsule, ki se dejansko nahajajo v vrečki.

Ekonomika in varnost

Tak način pakiranja zdravil je bolj ekonomičen, saj bolnik navadno ne poje cele škatle tablet ali kapsul, ki pogosto vsebujejo 100 in več enot. Je tudi bolj varno, saj težko pride do zamenjave imen ali ure jemanja, bolnik preprosto odpre vrečko ob uri, ki je navedena na vrečki in poje vse tablete, ki so v njej.

Sistem pa ima tudi pomanjklivosti, kajti primeren je le za paciente, ki so v bolnišnici dalj časa (vsaj tri tedne). Od prejema naročila do dostave na oddelek navadno mine dva do tri dni.

Menim, da pa bi bilo to zelo primerno tudi za uporabo zdravil na domu. V času delovanja tega oddelka lekarne v bolnišnici Jorvi (v treh letih), je prišlo le do treh napak. Vedno je šlo za odsotnost enega zdravila. Ta napaka ni nujno lekarniška, kajti pacient ali medicinska sestra je lahko zdravilo izgubila med odpiranjem. Ta statistika nam dokazuje, da gre za varen in učinkovit sistem, ki bi moral čim hitreje najti pot tudi v naše bolnišnične lekarne.

Zanimiva izkušnja

Delo v bolnišnični lekarni je nedvomno zanimiva izkušnja pri kateri sem se naučila veliko novih in zanimivih stvari. Delo farmacevtov v lekarni je olajšano kolikor je sploh mogoče, vendar kljub temu nudijo kvalitetne in hitre storitve. Takšno stalno zaposlitev mislim, da si resnično želi vsak farmacevt.

Po kar dolgi vožnji, sva prispeli na drugo stran Helsinkov, kjer se nahaja SEALIFE in adrenalinski park. Ob vstopu sva bili presenečeni nad množico ljudi v čakalni vrsti za nakup kart, vendar, ko sva pričeli z ogledom ”podvodnega sveta” sva videli zakaj so vsi tako navdušeni nad njim. Ob vstopu sva bili zelo presenečeni nad domiselno ureditvijo parka. Vstopili sva v zelo topel prostor, ki je spominjal na tropski gozd. Ob velikem številu podvodnih predstavnikov, sva spoznali kar precej novih vrst in videli veliko število že znanih živali.  Od nekaterih zelo nevarnih vrst, naju je tako ločevalo le steklo; npr. morskih psov, meduz, jegulje… Park je bil presenetljivo dolg in je ponujal množico različnih novih izkušenj. Sprehodili sva se pod akvarijem, imeli možnost potipati nekatere morske predstavnike, preizkusiti koliko električne energije odda jegulja…

Po koncu ogleda, sva se ustavili še v prodajalni spominkov, nato pa sva se odpravili na mraz, ki naju je še vedno čakal zunaj.

SEALIFE je bila nepozabna izkušnja, mogoče malo netipična za Finsko in letni čas toda, kljub temu sva tam uživali in preživeli prijetno dopoldne.

Finska, dežela tisočerih jezer, dober dan.

Prva dva dneva sem seveda posvetila dijakinjama, ki sta pridno nadomeščali moje male razgrajače. Jasmino smo v torek dopoldne pospremili v bolnišnično lekarno v Jorviju. Tam mi je padlo v oči to, kako dobro imajo označeno, če želiš priti v določen del bolnišnice. Enostavno slediš oznaki, ki je na tleh. Praktično, a ne? Ni treba znati Finsko, da  na primer najdeš okulistično ambulanto.

Popoldne sem Špelo pospremila na njeno delovno mesto v lekarno v nakupovalnem centru Stockmann. Dekleti sta bili dobro pospravljeni, jaz pa sem se hitro malo peljala na eno krožno pot s tramvajem in se preprosto potopila v utrip mesta.

V mestu je bilo vse polno študentov v polni sankaški opremi. Kot smo kasneje izvedeli, so imeli nek tradicionalni sankaški dogodek.

V sredo sem odpotovala v Malmi, kjer je šola, s katero sodelujemo. Profesorica Maija Tuipeinen me je namreč povabila, da se pridružim dijakom na vajah iz oblikovanja zdravil.

Skupina je bila sestavljena iz učencev vseh starosti in kot sem kasneje ugotovila, tudi različnih narodnosti. Med odmorom sva nekaj besed izmenjali z gospo, ki prihaja iz Ukrajine, spoznala pa sem tudi Nermino iz Bosne, ki že dolgo živi na Finskem. Nermina me je povabila na kavico v šolsko kafeterijo, kjer sva malo poklepetali v njenem materinem jeziku. Na Finsko je prišla kot begunka.  Z milino, ki je tako značilna za Bošnjake,  je povedala, da so Finci zelo enostavni, izredno tolerantni, prijazni in da so njeni družini zelo pomagali. Prepričana je, da je Finska najbolj socialna dežela na svetu, ki vsakemu da možnost, da uspe.  Dežela tisočerih možnosti torej.

No, da ne boste mislili, da sem samo klepetala, še malo delovnih utrinkov.

Dijaki so mi posebej naročili, da vas vse lepo pozdravim.

Kolegica Maija mi je malo razložila njihov sistem in ja, sodelovanje 2.0 tam lahko pišejo z veliko začetnico. Vredno posnemanja.

Kosilo sem preživela z učitelji, ki poučujejo v farmacevtskem oddelku.

Popoldne sem hito napolnila z izletom na Suomelino. Na otoček vozi ladja, ki je del javnega mestnega prometa. Na Suomelini, ki je pod zaščito Unesca, namreč živi približno 800 stalnih prebivalcev. Bilo je mrzlo, a to me ni odvrnilo od tega,  da otok prepešačim po dolgem in počez. Na samotnem potepu sem srečala nekaj ljudi, ki so se mi zdeli nekoliko drugačni in ko sem zagledala tablo z napisom “Prison” sem ugotovila, da je na Suomelini čisto pravi zapor. Kot mi je kasneje povedala gospa v muzeju, je zapor zaprtega in odprtega tipa. Najbolj pridni zaporniki, ki so bolj na koncu služenja svojega dolga domovini, se gibljejo prosto po otoku. Ko sem rekla, da so to najbrž tisti, ki so zakrivili bolj blage delikte, mi je odvrnila, da so med njimi tudi taki heavy criminals. Opa. Torej je Nermina  imela prav, res so tolerantni!

Večer smo izkoristile za dolg mrzel sprehod okoli pokopališča.

Četrtek sem posvetila Helsinkom. Moja prva pot je peljala v mestni muzej. Splačalo se je. Velik del muzeja je posvečen času po prvi svetovni vojni. Zanimivi detajli iz življenja običajnega človeka. Res zanimivo. Nato pa na krožno vožnjo s turističnim avtobusom. Sicer nisem ljubitelj tovrstnih ogledov, ampak glede na pomanjkanje časa in temperaturo se je izkazal za dobro odločitev.

Zveni znano?

Finska je dežela savn. Na Finskem jih je več milijonov. Brez težav bi lahko šli vsi Finci s turisti vred naenkrat v savno. Celo v večstanovanjskih stavbah jih imajo, vsaka družina ima določene dneve za savno. V savni so žene rojevale in v savno so postavili mrtvega človeka. Življenje se je začelo in končalo v savni.

Helsinki so tudi prestolnica dizajna in izložbe so prava paša za oči, žal ne tudi za mojo denarnico. Cene so zasoljene.

Ulice so bile polne tovornjakov “s kesoni”, polnimi dijakinj in dijakov v kostumih, ki so metali bombone in huronsko vpili. Če sem prav razmuela, je 18. februar bil zadnji dan pouka pred maturo, ko dijaki na tradicinalen način z metanjem bombonov proslavljajo konec pouka?

Jutro pred odhodom sem izkoristila za sprehod po mestu in si na hitro ogledala še nekaj Jugend “kosov”. Helsinki veljajo namreč za mesto, ki je precej na gosto posejano s temi biseri.

Ko sem čakala na avtobus za na letališče, je temperatura kazala minus 13. Brrrr

Helsinki, nasvidenje.

No, še pet ur sem si imela možnost ogledovati Helsinško letališče. Letalo namreč ni in ni hotelo poleteti na Dunaj!

Rada bi povedala nekaj malega o šolanju farmacevtskih tehnikov in magistrov farmacije, kajti na srednji šoli HESOTE so nam med drugim tudi predstavili njihov šolski sistem. V lekarni sem delala z študentko farmacije, ki mi je povedala več o študiju ter o delu magistra farmacije na Finskem.

Na šoli HESOTE (Srednja šola za farmacevtske tehnike na Finskem) potekata 3- in 2-letni program.

3-letni program obiskujejo vsi dijaki, ki so končali osnovno šolo. Zanimivo mi je bilo, da tudi odrasli, ki imajo končano le osnovno šolo, obiskujejo 3-letni program in so prisotni pri urah. Tako so v istem razredu tako 16-letniki, kot tudi odrasle osebe.

2-letni program je namenjen tistim, ki so že končali kakšno drugo srednjo šolo ali pa gimnazijo. Program je skrajšan zato, ker nimajo toliko splošnih predmetov, saj so jih opravili že na gimnaziji oz. srednji šoli.

Vsi dijaki morajo opravljati obvezno prakso, ki je imajo veliko več kot mi. Vsako leto so na praksi približno 3-4 mesece.

Ob koncu srednje šole jim ni potrebno opravljati mature. Naziv farmacevtski tehnik (oziroma po finsko »tekninen apulainen«) dobijo že, če imajo vse predmete zaključeno pozitivno. Če se hočejo vpisati naprej na fakulteto pa morajo opravljati sprejemne izpite.

Farmacevtski tehnik ima na Finskem precej drugačno delo kot v Sloveniji. V srednji šoli dobijo veliko manj znanja kot dijaki, ki se izobražujejo v Sloveniji. Farmacevtski tehnik na Finskem ne sme dajati nasvetov strankam. Prav tako ne sme izdelovati magistralnih izdelkov. Njihovo delo je prevzem zdravil in zlaganje škatlic na police, preverjanje cen izdelkov ter rokov uporabe tako da nimajo nič stika z strankami.

Po končani srednji šoli ali gimnaziji se pa lahko odločijo za študij farmacije. Opraviti morajo izpit iz matematike, fizike ter kemije ali biologije. Če opravijo izpite dovolj dobro so sprejeti na fakulteto. Lahko se odločijo za triletni ali pa za petletni študij.

Farmacevti, ki so študirali tri leta se večinoma zaposlijo v lekarnah. Zdravila na recept izdajajo za posebnimi okenci. Prav tako je vedno na voljo farmacevt, ki nudi pomoč pri izbiri zdravil brez recepta. Lahko se pa zaposlijo v galenskih laboratorijih. Pravzaprav imajo podobno vlogo kot pri nas farmacevtski tehniki, razen kar se tiče izdajanja zdravil na recept, saj tega pri nas tehnik ne dela.

Farmacevta, ki je študiral pet let kličejo »provesorii«. Imajo najbolj odgovorno vlogo v lekarni. Nimajo tako veliko stika z strankami. Le farmacevt z petletnim študijem ter dovolj izkušnjami lahko postane lastnik privatne lekarne.

Vesela sem, da sem lahko  spoznala šolanje in delo farmacevtskega tehnika ter magistrov farmacije na Finskem, kajti šolski sistem je precej drugačen kot pri nas. Kljub temu, da imajo več prakse ter bolj sproščen pouk, se mi zdi šolanje v Sloveniji boljše. Mislim da farmacevtski tehniki v Sloveniji dobijo veliko več teoretičnega in strokovnega znanja, zato je tudi njihovo delo v lekarnah odgovornejše.

V brošuri, ki jo je izdalo Slovensko farmacevtsko društvo in Lekarniška zbornica Slovenije, stokovnjaki ne svetujejo samo o varni uporabi zdravil temveč tudi o zdravem načinu življenja mladostnikov. Dotaknejo se duševnega in družbenega življenja, pomena zdrave prehrane,  zadostne telesne dejavnosti ter tveganega spolnega življenja. Opozorijo na najpogostejša tvegana vednja mladostnikov: pitje alkohola, jemanje prepovedanih drog in energijskih pijač.

Anonimna anketa o pravilni in varni uporabi zdravil med mladimi je pokazala, beremo v sporočilu za javnost, da 49,9 % anketiranih mladostnikov zaupa lekarniškim farmacevtom. 79,1 % mladostnikov je potrdilo, da v lekarni dobi dovolj informacij za pravilno in varno uporabo zdravila. Informacije o zdravju najpogosteje mladostniki iščejo pri starših, zdravnikih in farmacevtih, brskajo pa tudi po spletnih straneh ter spremljajo medije. Raziskava je pokazala tudi, da odrasli in mladostniki premalo poznajo in uporabljajo priložena navodila za uporabo zdravil; tako priloženo navodilo ob uporabi zdravila prebere le 27,5 % mladostnikov.

Takšnih akcij slovenskih lekarn si želim tudi v prihodnje, saj tudi na ta način izpolnjujejo svoje poslanstvo skrbi za zdravje prebivalcev Slovenije.

Foto: Marko Rebov

V pričakovanju, da bomo naletele na poln razred učenk ter na delovno vzdušje v njihovih salonih, smo presenečene ugotovile, da se na Finskem počitnice začnejo že konec maja. Prilagojene imajo glede na vremenske razmere, ki pa so lepe le v maju, juniju in juliju.

Prav zaradi prazne šole, smo si lahko toliko bolj ogledale njihove učilnice in salone. Pri ogledovanju, smo ugotovile, da so saloni podobni našim, a vendar jih je več, so prostornejši in dijakinje imajo na razpolago več aparatur ter izdelkov. Pri njih imajo več poudarka na praktičnem, kot teoretičnem delu. Poleg šolskih salonov imajo tudi posebne sobe,  kot so soba za sproščanje, soba z masažno kopeljo in druge.

Dijakinje svoje pridobljeno znanje pokažejo tudi na zunanjih strankah, ker imajo salone odprte tudi zanje. Za nego strank  zahtevajo le polovično ceno, izkupiček pa gre za še boljšo opremljenost kozmetičnih prostorov.

Tudi njihove učilnice so bolj moderno opremljene, tehnika jim ne dela težav. V bližnji prihodnosti bodo imeli na voljo računalnike za vse dijake v skoraj vseh učilnicah.

Nad Omnio smo bile zelo navdušene. Zanimivo bi bilo preizkusiti njihov način šolanja. Zdi se nama nekoliko bolj sproščen in ne močno zahteven, zaradi večjega števila ur prakse kot teorije. Pa vendar sva veseli, da ima naša šola drug princip učnega dela. Daje namreč večji poudarek teoriji.  Nama pa je znan rek, da brez teorije, ni prakse.

Tja sva se na prelep sončen dan odpravili skupaj s profesorico.  Odpeljale smo se z ladjico iz pristanišča v Helsinkih. Na poti smo zasledile še veliko malih otočkov in nazadnje prispele na znamenito otočje. Ob prihodu smo bile še bolj ali manj izgubljene, vendar smo se kmalu orientirale  s pomočjo zemljevida.

Otočje je znano po še vedno ohranjenih in stoječih zgodovinskih utrdbah, topovih, cerkvah in zakloniščih iz medvojnih časov. Lepo je ohranjena tudi podmornica. V muzeju si lahko ogledate zanimiv film, ki prikazuje pestro zgodovino tega otočja. Otočje deluje kot naravni muzej za turiste. Finci ga poleti izkoristijo za relaksacijo, sončenje, kopanje in prirejanje piknikov. Nekateri, predvsem starejši ljudje, pa tam celo živijo in se prav malo vračajo v civilizacijo.

Kljub temu, da otočje ni tako veliko, nam je vzelo skoraj celo popoldne. Za konec pa smo si privoščile še poležavanje na skalovju ob morju.

Učitelji pa smo pri nekaterih opazili tako nespoštljiv odnos do hrane, da so se nam ježili lasje. Profesorica Angela Petek se v svoji predstavitvi sprašuje: smo res tako bogati, da mečemo hrano v smeti? Smo res tako ravnodušni do ljudi v stiski?

Na srečo so se govorice izkazale za napačne,  saj naju je skupaj s prof. Dimnikovo  pričakal topel, sončen vikend, brez noči in veliko pozitivne energije s strani Fincev.

Na letališču nas je pričakala koordinatorka Sirje. Odpeljala nas je do tipične lesene finske hiške, v kateri sva stanovali nadaljne tri tedne. Na prvi pogled je delovala staromodno, vendar sva se nanjo hitro navadili.  Stanovanje si je z nami prve štiri dni delila tudi španka Trini. Z njo smo se vse tri dobro ujele, za dober začetek  nam je povedala tudi veliko koristnih informacij  o življenju na Finskem.

V naslednjih dneh se bova oglasili z novimi prispevki. Tu pa si oglejte nekaj prvih fotografij.

Na otoku smo kupile karte za vstop ter se podale na ogled. Ker smo bile zelo lačne, smo si malico privoščile že kar na začetku.  Živalski vrt je bil zelo velik, vendar pa nismo videle tako veliko živali, kot si jih lahko ogledamo v Ljubljani.

Na začetku smo si ogledale kletke, v katerih so bili raznovrstni ptiči, od malih do velikih, od pisanih do enobarvnih. Bili so zelo zanimivi. Najbolj nenavadno se nam je zdelo to, da so pavi hodili prosto naokoli med ljudmi, se oglašali in razpirali svoj prečudoviti rep. Videle smo tudi druge žival: razne žuželke, miši, več vrst opic, vidro, kače, želve, majhnega aligatorja, leva, tigra, bizone in druge.

Najbolj smo si želele videti jelene, saj so zelo značilni za Finsko, vednar jih na žalost nismo videle, ker je bil prostor, kjer bi morali biti, prazen. Tudi večina drugih kletk je bilo praznih, vendar smo bile navdušene tudi nad  tem, da smo videle risa. Jaz osebno sem prvič videla risa tako v živo, ker ga v Slovenskem živalskem vrtu vidiš zelo poredko ali pa sploh ne.

Ko smo si ogledale ves živalski vrt, smo se počasi odpravile proti avtobusu, vse vesele ker ni začelo deževati.

Da si boste lažje predstavljali živalski vrt na Finskem in njegove živali  si oglejte spodnje slike.